V grofiji Lippe na cerkvena vrata nihče ni pribil tez, ni bilo dramatičnih prepirov, Luther nikdar ni obiskal te pokrajine. In vendar: tudi tukaj je prišlo do reformacije. Grofija Lippe je zelo nenavaden primer reformacije. Preureditev rimskokatoliške Cerkve je tu ubrala prav posebno pot. Vladajoči grof je o veroizpovedi svojih podložnikov odločal kar sam, z ukazom. Nenadoma so odpustki postali brez vrednosti, upodobitve Marije in svetnikov so odstranili iz cerkva, nekoč pomembno romanje v mestece Wilbasen je izgubilo privlačnost, menihi in redovnice so zapustili svoje samostane.

Grofija Lippe je prvi protestantski cerkveni odlok prejela leta 1538 – dobrih 20 let po Lutherjevi slavni objavi tez. Grof Simon V. zur Lippe (* 1471, † 1536) se je odločno boril proti protestantizmu. Ko je umrl, je bil njegov sin Bernhard VIII (* 6. december 1527, † 15. april 1563) star šele osem let in je bil premlad za vodenje grofije. Skrbništvo zanj je prevzel Philipp von Hessen in uvedel novo vero. Le nekaj desetletij po uvedbi luteranstva se je zgodila še ena sprememba. Grof Simon VI. (* 15. april 1554, † 7. december 1613) je v grofiji uvedel protestantizem, luteransko je ostalo le mesto Lemgo. V pokrajini Lippe so danes v sožitju prisotni obe protestantski cerkvi: Reformirana evangelijska cerkev in Evangeličanska luteranska cerkev.

Prižnica je poseben del cerkve, kjer duhovnik vernikom podaja pridigo. Po navadi ima prižnica obliko majhnega balkona na levi strani glavne cerkvene ladje. Protestantizem je že ob svojem nastanku močno poudarjal vlogo besednega bogoslužja, branja Božje besede in pridiganja, zato so v protestantskih cerkvah prižnice pogosto pomaknjene v sredino glavnega oltarja.

Prižnica iz 16. stoletja iz Reformirane evangelijske cerkve Falkenhagen, ki je bila nekoč samostanska cerkev. Prižnica je večkrat preoblikovana, ornamenti so verjetno iz 18. – 19. stoletja.

Pridiga je najdaljši del protestantske nedeljske maše, zato so bile takšne peščene ure v prižnicah v 17. in 18. stoletju zelo razširjene. S tem je lahko duhovnik oz. pastor omejil čas pridige, hkrati pa je občinstvo lahko ocenilo, kako dolgo bo pridiga trajala.

Ura iz prižnice iz 18. stoletja, Evangeličanska – luteranska cerkev Brake.

Čaščenje relikvij je bilo pred reformacijo zelo razširjeno. Relikvije so posmrtni ostanki svetnika ali njihovi osebni predmeti. Običajno se shranjujejo v posebej okrašenih skrinjicah, ta je v obliki svetnice.

Relikvarij, 15. stoletje, lipov les.

Mestece Wilbasen je bilo v 15. stoletju cvetoče romarsko mesto. Katoliška vera je poznala najprej spokorna romanja, kjer je bilo dolgo potovanje oblika pokore za storjene prekrške. Iz tega se je pozneje razvila navada, da se je vernik zaobljubil obiskati določen posvečeni kraj v zahvalo za Božjo pomoč v stiski.

Madona iz 15. stoletja iz kapelice Wilbasen, lipov les.

V krščanstvu je kelih posoda za vino, ki pri obhajilu ali Sveti večerji pomeni navzočnost Kristusove krvi.

Kelih za obhajilo iz 15. stoletja, cerkev Belle, srebro in pozlata.

Grof Simon VI. zur Lippe, kopija iz 19. stoletja. Original je delo slikarja Simona Petra Tilemanna iz 17. stoletja in se nahaja v dvorcu Detmold.