7. novembra 1920 sta Franc Dolinar in Alojzij Levstek v Ljubljani ustanovila Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Glavni namen društva je bilo zbiranje denarja za pomoč revnim slepim, ki so bili tedaj odvisni zgolj od svojcev in znancev.

Slepi in slabovidni so vso znano zgodovino povezani z umetnostjo kot njeni ustvarjalci, izvajalci, prenašalci ali uporabniki umetniških del. Drugače ne bi govorili o Homerju (8.–9. st. pr. n. št), o guslarju Filipu Višnjiču (1767–1834), o Johnu Miltonu (1608–1674), o sirskem pesniku Abu al-Ala al-Mari (973–1057), če omenimo samo nekatere.

Med slepimi in slabovidnimi imamo Slovenci slikarje, pesnike, pisatelje, glasbenike, igralce, pevce, fotografe. Svojo ustvarjalnost (tudi nagrajevano v konkurenci z videčimi) predstavljajo po Sloveniji in svetu.

Kdo so slepi in slabovidni, je odvisno od definicije slepote in slabovidnosti. Med slepe v nasprotju s splošnim prepričanjem ne uvrščamo le tistih, ki so popolnoma izgubili sposobnost vida in je njihovo zaznavanje svetlobe enako nič (amaurosis). S socialnega vidika mednje štejemo tudi tiste, ki imajo določen ostanek vida (do 5 odstotkov), vendar je ta tako pičel in necelovit, da človeku v neznanem okolju ne omogoča samostojne orientacije.

Presek tega, kaj slikajo, vidimo na razstavi. Kako slikajo? Različno. Pomagajo si s povečevalnimi lupami, s fotografijami, na katere narišejo mrežo, po spominu. delajo skice v razmerju 1:1 … S pešanjem vida oziroma glede na ostanek vida si prilagodijo tematiko in tehniko. S konturo si omejijo, razdelijo prostor na platnu. Rišejo, ko je veliko svetlobe v ateljeju ali na prostem. Svetloba mora padati v pravilnem kotu. Tube z barvami si označijo.

Z razstavo slik in fotografij, ki so delo slepih in slabovidnih ne obeležujemo samo stoletnice društvenega samoorganiziranja slepih v Sloveniji. Z njo tudi želimo spodbujati empatijo, ki bo videčim omogočala boljše razumevanje potreb naših slepih in slabovidnih sodržavljank in sodržavljanov – ali kot je ob tem jubileju zapisal Evgen Bavčar: »Naj zaključim s slovitim Louisom Borgesom, ki pravi, da slepota ni tema, ampak le oblika osamljenosti, zato bodimo združeni vsi skupaj taki in drugačni v uresničevanju svojih človeških možnosti v obrambi nam vsem skupnega slovenskega aktivnega hrepenenja.«