»Mi smo nocoj malo spale,
ki smo polja varovale …«
(Besedilo obhodne pesmi kresnic)

Še v prvi polovici 20. stoletja so v kresnem času po poljih in vaseh hodile kresnice, na Štajerskem znane kot ladarice, skupine belo oblečenih in z rožami okrašenih deklet; ponekod so si obraz zakrile z belimi pečami. Z obrednim petjem so v poletno noč pošiljale prošnje za srečo ljudi in živine, za dobro letino na polju in v vinogradu.
Vera, da imajo v kresnem času rastline, polne sončeve moči, še posebno magično in zdravilno moč, da varujejo pred zlimi silami, nesrečami in uroki, sega v daljno animistično preteklost. Ob kresu zato rastline nabiramo in shranimo za priprošnjo in blagoslov, za obrambo in očiščenje, za čarovno moč za odganjanje slabih in privabljanje dobrih sil v naslednjem letu.
Praprot (Pteridium aquilinum), najpomembnejša kresna rastlina, premore čarovno moč, zaradi katere postane človek neviden, razume govorico živali ali najde zlat prstan. Šentjanževka (Hypericum perforatum) ali sv. Janeza roža varuje pred nevihto in strelo. Ivanjščice (Leucanthemum ircutianum) ali marjetice dekletom, ki na kresno noč spijo z venčki iz njenih cvetov pod blazino, pokažejo v sanjah bodočega ženina. Gozdne kresnice (Aruncus sylvestris) varujejo živino pred coprnicami …
Peča, 19. stoletje, Sv. Jurij v Slovenskih goricah

Bela platnena bluza, konec 19. stoletja. Na Štajerskem so poznali obhode belo oblečenih ladaric, ki so ime dobile po slovenski boginji Ladi, zavetnici ljubezni in zdravja.


Zložljiv žepni nožiček za nabiranje zelišč in gob, konec 19. stoletja.