Številni slovenski običaji in šege, kot jih poznamo danes, imajo poganske korenine in krščansko preobleko. Krščanskim svetnikom so bile pogosto pripisane lastnosti bajnih bitij in božanstev in podobno se je zgodilo pri Janezu Krstniku. Rojen točno pol leta pred Kristusom, je znan po svojem stavku »On (Kristus) mora rasti, jaz pa se manjšati«. Zaradi tega in še zlasti zaradi podobnega imena je Cerkev z Janezom prekrila poganskega Kresnika, sončno božanstvo, bajno bitje, povezano z ognjem, svetlobo in rodovitnostjo, zmajeborca, ki ščiti svoje kraljestvo pred kačjo kraljico.

Vsak prehod v novo obdobje je človeka vedno navdal s tesnobo – in kaj je bolj dramatičnega od spoznanja, da sonce umira? V času sončnega obrata so vedno znova oživele številne poganske legende in vraže o čudežnih dogodkih, vstale so vile in škrati, ogenj, voda in rastlinje so bili polni magičnih moči – stara verovanja s plaščem krščanske vere.

Slika na steklo je iz antike znana slikarska tehnika risanja na hrbtno stran šipe. Pri nas so bile take slike v 18. stoletju del hišne dekoracije v plemiških in meščanskih bivališčih, od 19. stoletja dalje pa razširjene po kmetijah na celotnem ozemlju današnje Slovenije.

Na sliki iz prve polovice 19. stoletja je upodobljen Janez Krstnik s križem in dvignjeno desnico.