Odpiralni čas:
torek – nedelja: 10:00-18:00
Odpiralni čas:
torek – nedelja: 10:00-18:00
Votivi so individualizirani votivni darovi, ki so jih Cerkvi darovali posamezniki s konkretno prošnjo ali v zahvalo. Votivi izražajo največje strahove in skrbi posameznika. Votivno darovanje se med pripadniki višjih družbenih plasti pojavi v 17. in 18. stoletju, med večinskim prebivalstvom pa razširi v 18. in zlasti 19. stoletju. Po koncu prve in še bolj po koncu druge svetovne vojne množičnega votiranja ni več, čeprav običaj v celoti ne zamre.
Najstarejši ohranjeni votivi so kovinski, pogosti so tudi leseni, vendar je pojav obojih regionalno omejen. Najpogosteje so bili votivi voščeni, saj je vosek predstavljal pomemben naturalni dar Cerkvi. Votivne slike, ki se sprva pojavijo med bogatim plemstvom v 17. stoletju, predstavljajo najprestižnejšo obliko votivnega darovanja.
Vse do razvoja sodobne medicine je predstavljal bojazen pred izgubo zdravja enega največjih strahov. Bolezen je največkrat pomenila eksistencialno ogroženost in veliko trpljenje, zato veliko število antropomorfnih votivov ne preseneča. Ljudje so verjeli, da je bolezen posledica grehov in da se lahko z votivnim darom za njih odkupijo. Upodobitve delov človeškega telesa so bogu ali svetniku neposredno kazale na obolele organe in dele: votivi v podobi rok ali nog so kazali zlasti na poškodbe, dobljene pri delu, trup je kazal na notranje bolezni, številne so upodobitve oči, saj so bile zaradi bivanja v zakajenih dimnicah in črnih kuhinjah razširjene očesne bolezni.
Votivna figurica iz belega voska predstavlja oči na podstavku. Gre za izdelek mariborskih medičarjev iz začetka 20. stoletja. Darovano na Ptujski gori. Inv. št. E 129.
Figura molilca ali molilke je v varstvo zoper razne bolezni, različne nevarnosti in težave priporočala točno določene osebe. Votivne figure so votivci darovali tudi kot zahvalo za uslišano prošnjo ali uteklo nevarnost.
Votivni figuri iz belega voska, ki upodabljata moža in ženo v rokokojski noši sta izdelek mariborskih medičarjev iz začetka 20. stoletja. Darovana sta bila na Ptujski gori. Inv. št. E 128 in E 130.
Dojenec kot prošnja za zdravje otroka ali za plodnost in srečen porod je motiv, ki se med votivi pojavi večinoma v 19. stoletju, ko se, sprva v meščanskem svetu in pozneje tudi med kmečkim prebivalstvom, bistveno spremeni odnos do otrok.
Krota je predstavljala maternico in je bila prošnja za pomoč ob ženskih boleznih, vendar tudi prošnja ali zahvala za plodnost in srečen porod.
Votivna figura dojenčka, povitega z ornamentiranimi povoji iz belega voska. Gre za izdelek mariborskih medičarjev iz začetka 20. stoletja. Predmet je bil votiran na Ptujski gori. Inv. št. E 124.
Votivna figura žabe krastače iz belega voska. Votiv so izdelali mariborski medičarji na začetku 20. stoletja. Gre za votiv nerodovitnih žena, ki so prošnjo po potomstvu izrazile v romarski cerkvi na Ptujski gori. Inv. št. E 123.
