Maj–oktober 2014
Občasna razstava
Ogledni depo pohištva, Kino Partizan

URBANE PODOBE

Če izvzamemo sposobnosti za umetniško izražanje izdelovalcev pohištva na eni strani in avtorjev uličnih poslikav na drugi, lahko med pohištvom in ulično umetnostjo potegnemo nekatere vzporednice. Skupne so jima številne omejitve, ki jih pred ene in druge postavljajo material, tehnologija in prostorsko-ploskovne zahteve. V muzejskem depoju je zbrana štiristoletna pohištvena dediščina Štajerske, Koroške in Prekmurja. Krasilni repertoar na zbranem gradivu še danes ponuja široke raziskovalne možnosti. Mesto pa je bilo v zadnjem desetletju zasuto z množico uličnih poslikav z izredno nizko sporočilno in likovno vrednostjo, ki ne izzivajo nobenega raziskovalca. Med temi poslikavami so vidno izstopajoče izjeme tiste s podpisom TeoSon.

Poiskali smo njihovega avtorja, uličnega umetnika Tea Ivančiča, in ga povabili k sodelovanju. Nastala so zanimiva dela, v katerih se združujejo vse komponente projekta GUGALNIK IDEJ. Po ogledu depoja so se v Ivančiču porajala vprašanja o lastnikih zbranega gradiva. Kot referenčno podlago smo mu ponudili zbirko slik štajerskih plemičev, ki je razstavljena v viteški dvorani mariborskega gradu. Za nosilce svojih upodobitev si je Ivančič tokrat izbral vrata, ki so prav tako pohištveni elementi, le da so stavbni. Pohištvo je slika in slika je pohištvo. Odslužena vratna krila je izbral sam. TeoSon obvlada delo na neravni podlagi. Tokrat je s tehniko aerosolgrafije barvo, pomešano z zrakom, pršil na razgibane lesene vratne površine. Želene učinke je dosegal z uporabo različnih kapic oziroma nastavkov za spreje. Tudi manjkajoče dele osnov je domiselno vključil v celotno kompozicijo.

Teo Ivančič je slikarski samouk z izjemnim talentom. Poleg tega, da nenehno preizkuša in tako razvija tudi samo tehniko, je njegova največja odlika vztrajno iskanje lastnih izraznih jezikov. Preveč je svetov, da bi govoril samo en jezik. Pri tem si pomaga praktično z vsem, kar nagovarja njega samega.