Junij–oktober 2015
Občasna razstava
Ogledni depo pohištva, Kino Partizan

PODOKNICE

PODOKNICE so prostorsko pogojen zvokovni sprehod, predstava, ki jo je spisalo mesto Maribor. V prostoru, ki odmeva v starodavnih ostankih sanjskega sveta, so obiskovalci vabljeni, da
se v copatih podajo na avdiovizualno popotovanje po mestu. Dogodek združuje zvok, instalacijo in fotografijo. Z željo po odkrivanju prostorov, zvokov in glasov, ki jih zajema Maribor, je umetnica stkala namišljeno pripovedno obliko iz poročil, ustnega izročila, zemljevidov, fotografij in zvokov. Ti obiskovalcu predstavljajo posebno pripovedno obliko, ki prostoru v Kinu Partizan dopušča govoriti o svoji preteklosti in sedanjosti. Zvočni posnetek, ki ga interpretira pesnica Tjaša Koprivec, vključuje glasove štirih domačink.

Projekt sem začela z razmislekom o samem muzejskem prostoru, njegovi zgodovini kot nekdanji kinodvorani in njegovem odnosu z mestom. Vedela sem, da bo meja med muzejskim prostorom in tem, kar bom ustvarila, neločljiva. Ko človek vstopi v prostor, nemudoma osupne nad statično navzočnostjo pohištvene zbirke, ki deluje, kot da bi bila zamrznjena v časovni kapsuli. Fizično ji je nemogoče ubežati. Ideja, da bi delala z zvokom, se je razvila iz tega začetnega občutka in je poskus destabilizacije prostora in ustvarjanja neke vrste gibanja. Do katere mere so človekova doživetja že vnaprej določena, ko obišče razstavo? Kje je trenutek kritičnega trenja, ki nas fizično vabi v preteklost, da bi obudili spomine ali razvili nove misli?

Zmeraj sem se navduševala nad zemljevidi, fizičnostjo raznih prostorov – vhodov, izhodov in mejami med dvema prostoroma. Predvidevam, da zaradi okolja, v katerem odraščamo, vzpostavimo določen odnos do prostora, okolja in lastne domišljije. Kot otrok sem živela v stari hiši, ki je bila nekoč tkalnica, sredi strme doline v regiji Cotswolds. Vrt je bil divji in se je prelival v okoliško pokrajino z ozkimi vijugastimi cestami, skritimi potmi in starimi, delno zapuščenimi zgradbami. Ta intimni odnos z različnimi prostori je tisto, kar sem zmeraj vključevala v svoje delo. Prostorsko pogojeni okvir tega projekta mi je omogočil, da sem fizično delala s prostorom in da sem delo ustvarila v tesnem dialogu z dialektiko mesta. Imela
sem srečo, da sem pri raziskovanju dobila priložnost spoznati štiri prebivalke mesta in se z njimi pogovarjati. Njihova prisotnost in njihove zgodbe so spodbudile mojo domišljijo k pisanju pripovedi, ki osvetljuje tisto, kar velikokrat ostane skrito. Sprehod, ki vabi majhne skupine, da jih med starim pohištvom vodi zvok, je poskus sinhronizacije tistega, kar v muzeju vidimo, slišimo in počnemo. Zunanjost mesta sem želela pripeljati v prostor ter hkrati ustvariti intimnost med gledalcem in svetom, ki ga ustvarja pohištvo. Ljudem sem dala obuti copate, ker sem želela, da se v njih spet vzbudi občutek, da so v prostoru. Kaj ljudje čutijo pod svojimi nogami in kakšen je občutek, ko v muzeju nosijo copate?