V danem trenutku kamnito groba hrapavost stene doživi koeksistenco z različnimi teksturami slike. Moja dela niso preproste dvodimenzionalne slikovne ploskve, obogatene z nanosi barve. So površina, odprta za nadgradnjo, pripravljena za vstop v tretjo dimenzijo. Na posamezne dele slikarskega temeljnika vkomponiram materialno drugačne pravokotne ali kvadratne dele. Površina slik je obogatena s kontrasti med ravnostjo in reliefom, torej gladkimi in strukturiranimi površinami, ki nam dajejo možnost sočasnega vidnega in tipnega zaznavanja igre med svetlobo in temo. Na slikah se prepletata nežna ženskost in trda moška podoba, materialni in duhovni svet, minljivost in večnost. Hkrati se na površinah pojavljajo miniaturne kvadratne grafike ali vzporedne vrstice črt, s katerimi ustvarjam kompozicijo različnih ritmov.

Ustvarjene podobe so vedno postavljene v specifičen prostor, ki me prevzame in mi pomeni nov izziv. Lahko postanejo eno s prostorom, kjer je njihovo trenutno »domovanje«. Ob ogledu slikarske razstave največkrat pričakujemo slike, ki visijo na stenah ali so postavljene na slikarskih stojalih. Tokratna razstava je postavljena na tla ob robove sten. Slike kamnito steno s svojo belino okrasijo, popestrijo, izzivajo. Pogled vodi gledalca v nenavadno orientacijo prostora, gledamo z drugačnega zornega kota in z drugih razdalj, kot smo navajeni.

Izvedba del je zahtevala obsežne priprave, saj je treba pred začetkom dela na številnih skicah poleg opredelitve kompozicije in predlogov zagotoviti različne materiale za teksture. Pomembni so proporci, odnosi med gladkimi in teksturnimi površinami, med polnimi in praznimi prostori ter prostori, ki se v visokem reliefu dvigujejo nad osnovno sliko. Pri ustvarjanju tekstur uporabljam zavržene in preživete materiale, ki jim »podarjam« novo, umetniško simbolno prikrito sporočilo.

Vsaka razstava predstavlja nov izziv tako zame kot za gledalce, saj nas dela z različnih zornih kotov motivirajo k meditaciji o prepletu življenja in smrti, reda in kaosa, zavednega in nezavednega. Če lahko ob pogledu na muzejsko zbirko različnih kosov pohištva govorimo o zgodovini, o naših prednikih, naj nas pogled na moja razstavljena dela povede v razmišljanje o poglobljenih, večnih vprašanjih življenja, o potrjevanju svoje prisotnosti na zemlji, z analogijami minljivosti in duhovnosti. Preteklost in prihodnost naj se združujeta v sedanjosti.