Kuhinja je prostor, ki reflektira mnoge socialne vidike družbe v njeni mikro in makro podobi. Kuhinja je s svojimi kulinaričnimi dobrotami in radialnim ravnotežjem pozicij sedenja udeležencev prostor, znotraj katerega se v neformalnih prispodobah odslikavajo razmerja v skupnostih. Sorodna relacija se formira kot refleksija družbenih razmerij znotraj izbrane skupnosti v izraznosti vizualne umetnosti. Slednja ponuja odgovore, vprašanja, dvome, namige, dejstva o oceni gibanj in mirovanj v različnih formah skupnosti.

Vsebinsko in izrazno projekt KUHARICA PRIDNA, ČEDNA JE VSE HVALE VREDNA sloni na osnovnih terminih – konceptualnih gradnikih, ki so sorodni kuhinji in vizualni umetnosti:
• PROSTOR – kuhinja in vizualna umetnost sta refleksija določenega materialnega in abstraktnega prostora. Materialni prostor določa fizično razporeditev razstavnega materiala in reflektira njegove karakteristike, omejitve in prednosti. Razstavljeni material reflektira tudi abstraktni, širši prostor, družbenega, kulturnega, gospodarskega in socialnega konteksta. Dinamika gibanja in združevanja različnih prostorov je prisotna v kuhinji (vplivi različnih kuhinj, priborov, posod, ljudi ipd.) in v vizualni umetnosti (razstavljanje po svetu v različnih razstavnih prostorih, vplivi razstavnih dogodkov drug na drugega ipd.).
• LIKOVNE VREDNOSTI – pri razstavnem materialu se vrednotijo in analizirajo likovni elementi (barva, linija, oblika, tekstura ipd.). Izraze uporabljamo tudi pri hrani in jih vključujemo kot elementarne gradnike vizualne percepcije.
• ŽIVLJENJSKI STIL – kuhinja/hrana in vizualna umetnost sta del gradnje življenjskega stila. Kavarne so integralni del muzejskih in galerijskih prostorov.

V zgodovini kuhinj na Slovenskem so ljudje uporabljali papirnate ali tekstilne vezene stenske krpe nad štedilnikom. Bile so izjemno slikovno pripovedne in istočasno izpostavljale neko trditev vezano na kuhanje in družbene kontekste domačega življenja, ter vzpostavljajo določeno sociološko pozicijo spolov v kontekstu kuhanja in kuhinje. Zgodovinske podobe stenskih krp so uporabljene kot inspirativno vizualno izhodišče. Motivi človeških podob štirih žensk in moškega, ki so narisani na stenskih krpah, so izvzete iz originalne celote in družbenega konteksta nastanka, in v posodobljeni različici postavljene kot prostorske postavitve v realnem velikostnem razmerju človeka. S premikanjem po prostoru, obiskovalci izkusijo človeške figure iz različnih zornih kotov in zaradi različne perspektive pogleda na njih in dekonstrukcije osnovne likovne podobe telesa, tvorijo nove telesne strukture, ki se odzivajo na razstavni prostor. Poleg dekonstruiranih telesnih form z različnimi elementi likovnih intervencij, po prostoru visijo tudi napisi, ki so preobraženi teksti iz vezenih stenskih krp. Teksti so šaljivi, šegavi, igrivi, poučni in občasno tudi vzgojni (Blagor ženi, ki ima dobrega moža; Lepšega na svetu ni, kot če na sreči dom stoji; Ne štedi mi z vodo, očisti posodo! ipd.). Napisi opredeljujejo različne identitete, ki jih ženske prevzemajo v kontekstu družbenega konsenza v procesu kuhanja in relacije do kuhinjskega prostora. Razstava je opremljena z avtorsko spremljajočo zvočno podlago.