Sodobna pravljica Alenke Spacal Fižolčica beži pred fižolovo juho pripoveduje o potovanju fižolovega zrna. Mala modra Fižolčica pobegne iz sklede s fižoli, ki so namenjeni za fižolovo juho. Ko se na begu kotali po tleh stanovanja in spoznava zunanji svet, so povsod okrog nje same noge. Sreča se z miznimi in stolovimi nogami, s copatami, pasjimi tacami, mačjimi tačkami in drevesnim deblom. Prikazana je perspektiva malega otroka, ki raziskuje svojo okolico, ko se plazi po tleh, od koder se ozira navzgor. Poleg svobodnih vzorcev parketa avtorica v svojih ilustracijah izpostavlja tudi zanimive teksture različnih vrst lesa, ki se pojavljajo na pohištvu, na primer na nogah stola ali mize, na omari v stanovanju ter na lubju drevesnega debla na vrtu. Fižolčica na svoji poti poleg lesenih likov srečuje tudi protagonistke iz mehkejših materialov, kakršne so volnene copate.

Prav pogled navzgor, ki ga z odraščanjem hitro pozabimo, je stična točka prikaza pohištva v oglednem depoju in odločitev za prikaz ilustracij iz knjige Fižolčica beži pred fižolovo juho v Pokrajinskem muzeju Maribor.

Za otrokov razvoj se zdi gledanje ilustracij, naslikanih s čopičem, enako pomembno kot poslušanje pravljic, ki jih berejo starši ali pripovedujejo pravljičarke. Prav zato Alenka Spacal svoje pravljice otrokom tudi sama pripoveduje ob ilustracijah in s tem najmlajše nagovarja k njihovi lastni kreativnosti. Letos jim bo pravljico o Fižolčici pripovedovala tudi v muzeju.