Ključna dilema, ki jo avtorja izpostavljata v videu, je razcep med romantično-harmoničnim pogledom na preteklost in lastno nezmožnostjo takšne izkušnje v vsakdanu, napolnjenem z nasilnimi izbruhi kaosa in nepredvidenih katastrof. Vzročno-posledična razmerja preteklosti in sedanjosti so pogosto namenoma zabrisana zaradi specifičnih načinov reprezentacije preteklosti, kot modela za tisto kar obstaja danes. Njuna kaotična izkušnja sedanjosti je lahko kompleksen generator idej, ki ga uporabljata za snovanje reprezentacij preteklosti zunaj prevladujoče muzeologije in zgodovine. Pri tem si pomagata z idejami treh velikih filozofov in velikega geofizika. To so Karel Marx, Walter Benjamin, Henri Bergson in Vladimir Ivanovič Vernadski.

Avtorja sta za potrebe izdelave videa obiskala pokrajine, ki jih je zaznamovala dediščina splavarjenja. Splavarjenje je bila pomembna gospodarska dejavnost prevoza lesa po rekah, za potrebe katerega so splavarji žagan in tesan les vezali v splave in ga plavili po rekah v Sloveniji, po Savi celo do Beograda. Tudi Maribor in druge kraje ob Dravi je močno zaznamovala dediščina splavarjenja, avtorja pa sta za potrebe izdelave dela obiskala in dokumentirala kraje v zgornji Savinjski dolini kjer so kot splavarji delovali njuni predniki.

V videu se prvoosebno soočata z nezmožnostjo uživetega doživljanja preteklosti in korenin svojih prednikov na način, kot jo reprezentirajo uradna zgodovina, dediščina in izročilo. Reka in okolica pri tem postanejo metafora časa, ki jo človeštvo s svojimi posegi stalno spreminja, reka pa se odziva s svojo svojo divjo, nepredvidljivo naravo.