Eduard Lind je cene za naročila slikarskih del beležil v monetarni enoti »fl« (goldinar). Leta 1892 je goldinar zamenjala krona (menjava: 1 goldinar = 2 kroni). Cene Lindovih portretov so se gibale od 10 goldinarjev za majhne formate do 35, 50 in 70 goldinarjev za srednje in večje formate. Od leta 1882 je bila najbolj običajna cena za portret 70 goldinarjev. Letna najemnina za stanovanje s tremi sobami je bila v Mariboru v tistem času 200 goldinarjev.
Lindovi letni dohodki so se iz leta v leto spreminjali. Nekatera leta je zaslužil tudi več kot 1.000 goldinarjev, najmanj pa leta 1876, le 197 goldinarjev. V tem letu je prevzel samo šest naročil. Povprečno je zaslužil 746 goldinarjev letno. Leta 1870 so mestni uradniki v Ljubljani zaslužili letno od 200 goldinarjev, kar je bila najnižja plača sluge, do 1400 goldinarjev, kar je bila najvišja plača predstojnika. Leta 1882 štiričlanska družina z dvema šolarjema z letno plačo 400 goldinarjev ni mogla preživeti. Lind, ki je živel sam in ni imel otrok, je s svojimi dohodki, dokler je delal, lahko shajal.
© Pokrajinski muzej Maribor • Splošni pogoji • Pravilnik o uporabi • Dostopnost
