V 19. stoletju je zaslovel komorni intimni salon, ki je postal osrednji del družinskega življenja. To je bil prostor, v katerem so družine zabavale goste. Glasbene vzgoje je bilo deležnih zmeraj več otrok, glasba je postala pomemben del splošne izobrazbe. Zelo modni inštrumenti so bili kitara, harfa, concertina (mala štiri- ali šestkotna harmonika z gumbi), bendžo in klavir, ki so ga lahko uporabljali kot solo instrument ali kot spremljavo drugemu. Pravi glasbeni dogodek pa je postal javni spektakel. Skladatelji so prirejali velike koncerte, na katerih so svoja dela predstavljali veliki množici poslušalcev. Kompozicije so postajale večje in daljše. Novo vodilo je bilo »Več je bolje«
Glasbeniki so bili do 19. stoletja nekakšni uslužbenci bodisi cerkvenih krogov ali bogatih mecenov, za katere so pisali glasbo za predstave in izdelovali instrumente. Z vzponom srednjega razreda pa je mnogo več ljudi dobilo dostop do glasbenih nastopov in tudi do glasbene vzgoje. Nova umetniška estetika – romantika je zamenjala dotedanje ideale, predstavljala je naravni svet, idealizirala življenje navadnega človeka in poudarjala pomen čustev v umetnosti. Glasbenik se je lahko preživljal sam, koncertiral je v velikih gledališčih ali komornih salonih.