Glasbeniki, ki jim je uspelo navdušiti publiko, so postali prve glasbene zvezde. Dva največja glasbena fenomena 19. stoletja sta bila violinist Niccolò Paganini (1782–1840) in pianist Franz Liszt (1811–1886). Oba sta navduševala občinstvo po vsej Evropi in fenomen glasbenika popeljala od služabnika do statusa božanskosti. Prav poseben slog in samosvoj videz je utelešal Franz Liszt. Njegov videz je bil po številnih pričevanjih resnično izjemen. Opisovali so ga kot visokega in zelo suhljatega, z majhnim bledim obrazom in visokim čelom. Dolgi lasje so mu padali na ramena, in ko se je vznemiril, so mu prekrili celoten obraz. Videti je bil nekoliko zanemarjen, plašč je ohlapno prekrival srajco z ravnim ovratnikom. Bil je živahen in dramatičen.
Hans Christian Anderson ga je opisal tako: »Ko je Liszt vstopil v prostor, je človeka kar spreletelo. Večinoma so zacvetele dame, kot bi na njihove obraze posijalo sonce, božanska duša je sijala iz njegovih oči, z vsako kretnjo je bil bolj občudovan …« Andersenov opis nam razkrije delček skrivnosti fenomena t. i. lisztomanije.
Med nastopom se je Lisztova podoba zlila z zvokom. Ko se je usedel za klavir, si je z rokami večkrat šel skozi lase, nato je začel improvizirati. Pogosto je bilo igranje silovito in divje kot nevihta, tu in tam pa je sledil nežen presledek. Lisztovo nenehno seganje v lase pred nastopom in med igranjem je postalo njegov zaščitni znak, nekaj, iz česar je izvirala njegova celotna virtuozna improvizacija. Ta gesta je postala prepoznavna in velikokrat so jo posnemali.
Lasje so bili v 19. stoletju nekakšen nadomestek za fizično intimnost. Dame so si želele za spomin imeti delček Lisztovih las. Pobirale so njegove rokavice, robce in odvržene cigarnice, počene strune klavirja, oblikovane kot zapestnice, so nosile kot modni dodatek, jemale so celo kavno usedlino ter zbirale ogorke njegovih cigar.
