Sonce, nebesni ogenj, je v kresnem času na višku svojih moči. Vsak hip bo zdrsnilo in se začelo kotaliti navzdol, je bilo človeku jasno že v pradavnini. Da bi človek soncu pomagal ohraniti moč, je razvil vrsto magičnih obredov in v središče kresnih praznovanj postavil ogenj. Ta je magičen in mističen, je hkrati ohranjevalec in uničevalec življenja, deluje očiščevalno in zaščitno. Čeprav udomačen, je silna moč ognja nedvomna. Deležen je želi biti človek in njegova živina, zato ob solsticiju na številnih vzpetinah zagorijo ivanjski ali šentjanževi kresovi. Ogenj mora biti čim bliže soncu, da je njegova čarobna moč še večja. Ob njem se poje in pleše, čezenj se skače, čez žerjavico se celo vodi živina – za očiščenje, za zdravje, za zaščito.
Križevato ali križno kolo, konec 18., začetek 19. stoletja, Kamnica. Takšna neokovana in manj trpežna križna kolesa so ob kresu služila kot ognjena kolesa – nabasali so jih s slamo ali suhim dračjem, zažgali in kotalili po bregu navzdol. Kolesa so star indoevropski simbol sonca.
Vejnik za sekanje vej, 19. stoletje. S takšnim vejnikom so pripravljali vejevje za kres.
Kresilo iz druge polovice 8. in prve polovice 9. stoletja, poznoantično in slovansko grobišče, Brezje pri Oplotnici. Oblika te kovinske pripravice za prižiganje ognja s kresanjem ob kresilnik se do srede 19. stoletja, ko so njeno vlogo prevzele vžigalice, ni bistveno spremenila.
Hranilnik za kresilo, 18. stoletje, Cerovec Stanka Vraza, Ormož.
