V želji, da bi češčenje deteta Jezusa približali tudi vernikom, so na oltarje začeli postavljati vedno več kiparskih upodobitev Deteta – ob božiču so v samostanskih cerkvah izpostavljali na primer Jezuščka v ležečem položaju. Število figur deteta Jezusa je zraslo z razcvetom renesanse: figurice so bile ne samo iz lesa in pobarvane, kasneje so bile tudi ulite iz brona, voska, izdelane iz slonove kosti, porcelana, kaširanega papirja (pappmaché) ali pa oblikovane iz čvrsto povitega blaga. Središče izdelovanja figur se je z Nizozemske preselil v Italijo, Španijo in na Portugalsko, od koder še danes izvira večina manjših in večjih figur. 

V Italiji je najznamenitejši kipec »Bambino di Aracoeli«, ki ga častijo v istoimenski cerkvi v Rimu in predstavlja dete Jezusa kot povitega dojenčka, ki pa ne leži, ampak stoji. Izdelan je iz lesa.