23 Maj 2013

Jazz v depoju

 

JAZZ V DEPOJU 28. MAJ – 28. OKTOBER 2013, POKRAJINSKI MUZEJ MARIBOR

GUGALNIK IDEJ

V Pokrajinskem muzeju Maribor prikazujemo zbirko pohištva tudi v oglednem depoju v Kinu Partizan. Zaradi navdušenja, ki so ga v muzejskih predhodnikih, kabinetih čudes, njihovi lastniki občutili ob zbranih umetninah, smo prav v njih iskali navdih za prostorsko zasnovo depoja. S pomočjo svojih zbirk so se renesančni izobraženci laže vživljali v potovanja po času in oddaljenih prostorih. Štiristo let star fenomen kabineta čudes nam je pomagal ujeti sam prostor kina in njegov genius loci. Prav v tem prostoru so ob gledanju filmov kar tri generacije Mariborčanov potovale daleč stran od vsakodnevnega življenja. V depoju smo nekdanje filmske zvezde nadomestili s tisoč kosi historičnega pohištva. Verjamemo, da lahko s prikazom velike količine zbranih muzejskih predmetov javnost soočimo s pojmom materializirane zgodovine in prikažemo razvojni potencial dediščine.

Z neselekcioniranim prikazom gradiva, ki pa je v depoju vendarle sistematično urejeno, je postavljena trdna platforma za vznik številnih etično- estetskih konceptov in kreiranje mnogoterih stališč. Ker so med najobčutljivejšimi osebami prav umetniki, se prostor, v katerem je deponiran zgodovinski spomin na ustvarjalnost, odpira kot nova galerija. V okviru projekta Gugalnik idej vabimo vanjo umetnike, da s svojimi avtorskimi prispevki odgovorijo na vprašanja o tem, kako dediščina deluje na njihovo ustvarjalnost, kako jih nagovarja in kako jih spreminja.

ŽIGA KORITNIK

fotograf in snemalec

Žiga Koritnik se je s fotografijo prvič srečal pri enajstih letih, zasvojila pa ga je leta 1986, ko je fotografiral koncert Milesa Davisa v Beogradu. Najbolj prepoznaven je po svoji koncertni, jazzovski fotografiji, saj v njej izraža tudi svojo veliko ljubezen do glasbe. Ujeti zna trenutke, nabite s čustvi, njegova dela pa izražajo strast do nastopajočih in izkazujejo spoštovanje do celotnega glasbenega dogajanja.

Med bolj zvenečimi imeni, ki jih je fotografiral, so Cesaria Evora, Ray Charles, B. B. King, Ornette Coleman, Cecil Taylor, Anthony Braxton, Art Ensemble of Chichago, Nirvana, Iggy Pop, Mariza, Tito Puente ... Za Koritnikovo fotografijo je značilen subjektiven fotografski pogled. Zagotovo je nanj močno vplivalo večletno delo snemalca na nacionalni televiziji, predvsem pa je njegov radovedni duh tisti, ki ga sili k neprestanemu odkrivanju novega.

Koritnik ni le glasbeni fotograf. Zanimajo ga ljudje, narava, gledališče, arhitektura, življenje nasploh ... Da je pravi kulturolog, dokazuje z vedno novimi projekti, ki se jih loteva. Med njimi sta knjigi o Sardiniji (Pikica luči, 2009) in o Bohinjskem jezeru (Jezero/Lake, 2009), nastajata pa tudi dve novi knjigi o sardinskem siru in knjiga glasbenih fotografij, ki bo prerez Žigovih najboljših glasbenih fotografij od začetkov njegovega ustvarjanja do danes Žiga je eden izmed najboljših fotografov na planetu.

(Anthony Braxton, Skopje jazz festival, 2012)

»Vse, kar posname, je kot črno zlato!«
(Dennis Gonzales, na MySpace, 2009)

 »Moj najljubši fotograf.«

(Han Bennink , Ljubljanski jazz festival, 2009)

JAZZ V DEPOJU

Tokrat nam bosta s svojim avtorskim delom interpretirala dediščino v oglednem depoju

pohištva fotograf Žiga Koritnik in glasbenik Boštjan Perovšek.

Žiga pravi: “Jazz je iskanje novih poti, napredka, nenehno preizkušanje kreativnosti. Tradicija je

njegov izhodiščni položaj. Moja fotografija išče odnose med glasbeniki in glasbo, med njimi

samimi, med njimi in publiko, med njimi in menoj. Depo z vsem tistim zanimivim pohištvom

je v meni sprožil podobno iskanje.“

Boštjan Perovšek opiše svoj prispevek: “Glasba za razstavo je zvočni prostor, v katerem se srečata valovanje svetlobe in zvoka. Samo navidezno zamrznjena situacija s platna pripoveduje

zgodbo, ki se ji priključi zvočna pripoved. Kombinacija obojega ustvari nov svet in nov odnos,

ki se plete med gledalcem/poslušalcem na koncertu in gledalcem/poslušalcem v depoju.“

BOŠTJAN PEROVŠEK

glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvoka

Boštjan Perovšek je začel javno nastopati s samostojnimi projekti in v sodelovanju s skupino za eksperimentalno glasbo SAETA leta 1976 (Bienale modernih umetnosti v Parizu, Štajerska jesen v Gradcu, Cankarjev dom v Ljubljani, Evropski festival minimalne glasbe v Beogradu).

Utemeljil je novo glasbeno zvrst, bioakustično glasbo, ki temelji na zvokih živali, še posebno žuželk. Ta glasba ni vzorčena (semplirana) in nato izvajana s klaviaturami, temveč posega na področje zvočnih sinonimov, ki jih upošteva kot module, razvrščene v glasbeni partituri.

Skladba Stenice, mrož in vrata plešejo kolo / Bugs, a Walrus and the Door are Dancing in a Circle, 1986, je bila uvrščena v izbor Ars Acustica 1995–1996 Listening Proposals Evropske zveze radijskih postaj (EBU).

Perovšek je avtor glasbe za filme, radijske igre, scenska dela ter galerijske in muzejske razstave. Sodeluje z nacionalnimi in neodvisnimi producenti doma in po svetu. Njegova dela so objavljena na samostojnih CD-jih in CD-jih skupine za eksperimentalno glasbo SAETA. Kot prvi v Sloveniji je leta 2004 v Cankarjevem domu v Ljubljani postavil samostojno razstavo zvoka, katere nadaljevanje so bile številne samostojne postavitve (med drugim Ljubljanski grad, Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, Kyoto Saga, University of Arts). Letos je izdal svoj prvi vinilni LP z naslovom Bio, Industrial Acoustica (green),  na katerem so skladbe iz opusa bioakustike in urbanega hrupa.

»... Boštjan Perovšek govori o zvoku kot potovanju spomina in v svojem ustvarjanju povezuje zvoke pračasa z utripom sodobnosti, zvenenje vesolja s trepeti bioakustične glasbe ...«

(Lado Jakša, otvoritev razstave Oko, ki sliši, Ljubljanski grad, 2012)

»... Nevsakdanji umetnik, ki na svoj način poskuša premostiti razkorak med znanostjo in umetnostjo ...«

(prof. dr. Matija Gogala, spremna beseda na LP-ju Bio, Industrial Acoustica (green))